Izvor capoeire

Da bi lahko razumeli izvor capoeire, se je potrebno vrniti v sredino 16. stoletja, v čas odkritja južne Amerike. Kolonizacija Brazilije se je začela pod kraljevino D. Joao III, znanega tudi kot »Colonizador« zaradi organizacije številnih odprav na nova ozemlja. Ker Portugalci v Braziliji niso našli pričakovanih neomejenih virov zlata in srebra, so na začetku 1530 začeli gojiti sladkorni trs. Posledica so bile naraščajoče potrebe po delovni sili na vedno večjih plantažah, ki so jih nameravali reševati z zasužnjevanjem domorodcev.

Domorodna vojna plemena (tupì-guaranì), naseljena v obalnem pasu, so bila pretežno nagnjena k lovu in niso bila pripravljena zamenjati svojega prestiža za obdelovalno delo na plantažah, še posebej ne pod oblastjo tujca. Zaradi tega so se neprenehoma upirala, ko pa so ugotovili, da sovražnika ne morejo premagati, so se mnogi raje odločili za smrt.
Tako so težavo pomanjkanja delavcev kolonizatorji začeli reševati z masovnim prevažanjem temnopoltih sužnjev iz svojih afriških kolonij. Ti so prihajali iz raznih delov Afrike in s seboj prinašali različne kulturne običaje, znanja in navade. Izkrcali so jih v treh glavnih pristaniščih - Bahia, Recife in Rio de Janeiro. Ker so pripadali različnim etničnim skupinam, včasih celo sovražnim plemenom, je bilo sprva nemogoče, da bi se organizirali in uprli.

Prisiljeni so bili v življenje v senzalah, majhnih vasicah z gosto nametanimi grdimi barakami in minimalno opremo za preživetje. Absolutni gospodarji so bili lastniki plantaž (engenhos) ki so živeli v velikih hišah. Zasužnjene Afričane so med prisilnim delom nadzorovali "feritores", ki so skrbeli za vzdrževanje discipline in zagotavljanje produktivnosti. Sužnje je potem, ko so bili odseljeni iz domače zemlje, v kolonijah čakalo še življenje polno žrtev in odrekanja. Telesni in mentalni napor sta bila tako velika, da je afriški suženj v povprečju živel 7–10 let, če izpustimo dejstvo, da je že samo preživetje potovanja z ladjo kazalo na ogromno vzdržljivost.
 
Nepopisna bolečina zaradi izgube svobode je v njih večala trpljenje in ekstremno nostalgijo ter krepila željo po uporu, kar se je izražalo v kolektivni depresiji, ki so jo imenovali banzo.

Posledica intenzivnega fizičnega delu na plantažah je bila, da so imeli temnopolti sužnji ogromno telesno moč - v telesnem spopadu s portugalskimi kolonizatorji bi očitno zmagali. Podreditev je bila tako bolj neke vrste krinka, ki so jo sužnji različnih kultur in navad uporabili, da so pridobili čas za ustrezen napad. Glede na to, da se med seboj niso poznali niti niso imeli skupnega jezika, je bilo najti pravi trenutek za beg toliko težje. Afričani niso smeli posedovati kakršnegakoli orožja niti se niso smeli obnašati nasilno - za enakovreden spopad z njihovimi zasužnjevalci torej ni bilo možnosti.

Vse kar jim je bilo dovoljeno, je bilo praznovanje in izvajanje ritualov svoje kulture ob koncu delovnega dne. To je bil edini čas, ko so lahko svoja božanstva prosili za zaščito in pomoč ter iskali načine upora z edinim orožjem, ki jim je bilo na voljo - lastno telo. Ob pomoči glasbe in pesmi so zamaskirali borbo v ples in se pričeli uriti prav pred očmi svojih nadzornikov (" feritires"), ne da bi vzbujali sum. Telesno gibanje Afričanov je bilo osnova za razvoj kolektivnega boja. V energiji, mehkosti in gibčnosti teles so združili čar plesa in učinkovitost borbe do popolnosti. Večina udarcev je posnemala napade ali protinapade žival, povzemali pa so tudi gibe s pripomočki za delo na plantažah.
 
Njihova občutja so skozi nebesedno komunikacijo, združena v mehkost gibanja in skladnost skupnih gest našla pot mimo predpisov kolonialnega sistema na način, ki je bil njihovim nadrejenim popolnoma neviden.

Upor sužnjev je bil najbolj uspešen predvsem z njihovim begom iz kmetij (fazenda) in z ustanavljanjem quilombo-ov, skupnosti v gozdovih, daleč stran od gospodarjev. To so bila organizirana samozadostna združenja manjših vasic, imenovanih mocambo. Beseda quilombo, ki je v njihovem jeziku pomenila »glavno« in »združenje«, pa je v Braziliji privzela pomen »pribežališča«. V drugi polovici 16. stoletja je število quilombov začelo naraščati in kmalu so se nahajali v vsaki guvernaturi, predvsem jih je bilo veliko na severu, na ozemlju Pernambuca in Alagoasa.

V tem predelu se je rodil pravi temnopolti narod z imenom Palmares, ki je bil znan po pogumnih in učinkovitih bojih proti zasužnjevalcem. Palmares se je s časom širil in razrasel v pravo utrdbo, kjer je živelo več kot 10.000 ljudi. Quilombo dos Palmares je postal mala Afrika; bivši sužnji so tukaj začeli iskati svoje korenine, začeli so na primer opuščati svoja portugalska imena in jih zamenjevati za afriška. Capitaes do Mato (ljudje, ki so lovili pobegle sužnje) so Palmares večkrat napadli, vendar se je ta s spretnostjo svojih prebivalcev ohranil skoraj celo stoletje. Njihov največji heroj je brez dvoma Zumbì, ki je vodil poslednjo bitko proti governatorju Pernambucu. Spopad je bil zelo nasilen in končal se je s popolnim porazom in ukinitvijo quilombov. Sužnjelastniški sistem je po tem skušal izbrisati iz kolektivnega spomina temnopoltih sužnjev najmanjšo idejo o možnosti kakršnekoli druge realne alternative obstoječi družbeni strukturi, ki je temeljila na prisilnem delu. Kljub temu pa je veliki bojevnik (Zumbì) kot legenda živel v spominih ljudi v novo nastalih quilombih po Braziliji in še naslednjih sto let veljal za največjega mojstra capoeire.

Zgodovinski zapisi o capoeiri kot borilni veščini izhajajo šele iz konca 18. stoletja, predvsem iz policijskih poročil v začetku 1800. V obdobju dandizma in vse do sredine 19. stoletja so bili capoeristi vedno opisani kot elegantna, prebrisana bitja z nenavadno gibčnostjo.

Bodisi bodoči suženj na begu ali gibčni bandit z legendarnim slovesom, ki je vzbujal pri sovrstnikih občudovanje in simpatijo – capoerist znova postane objekt zatiranja brez milosti. Vlada v njem vidi nekakšno »družbeno rano«, ki ogroža politično življenje države.

Kljub temu pa se v zadnjem desetletju 19. stoletja začnejo za capoeiro zanimati tudi posamezniki višjih družbenih razredov, kar vladi predstavlja tolikšno grožnjo, da ustanovi posebni oddelek na policiji, ki nadzoruje situacijo.

Ne glede na svarila in nasprotovanja veščini, so bili nekateri vodilni policisti odlični capoeristi, saj so se samo na ta način lahko spopadali s »sovražnikom« na enakovreden način.

Razglasitev capoeire za kriminal ni bila širša družbena odločitev, ampak je predstavljala bolj odločitev dela vodilnega političnega razreda. 11. oktobra 1890, samo dve leti po ukinitvi suženjstva v Braziliji, je bil razglašen zakon o prepovedi capoeire, v primeru kršitve pa so bile predvidene kazenske sankcije v obliki fizičnega dela. Glede na to, da capoeristi niso bili več samo bivši sužnji in pankrti, je zakon udaril tudi po nekaterih pomembnih osebah plemstva.

Borba afriškega izvora se je ohranjala kljub preganjanju; urili so se na predmestnih trgih in zabavah, ki so jih organizirale temnopolte skupnosti. Pogosto so nepričakovano vdrle policijske patrulje, vendar so capoeristi med seboj uporabljali znamenja, s katerimi so se obveščali o nevarnosti. Na ta način so uspeli ohraniti in predati svoje tradicije generacijam za njimi; capoeiro so učili svoje otroke in kogarkoli, ki ga je pritegnila lepota borbe, rojene iz želje po svobodi.

Po ukinitvi suženjstva so se nekateri bivši sužnji vrnili v Afriko, večina pa jih je ostala v Braziliji. Glede na to, da so postali tuji imigranti cenejša delovna sila, lastniki kmetij niso bili več zainteresirani za Afričane in tako se je masa ljudi začenjala seliti v velika mesta. Večina jih tam ni našla ne doma, ne zaposlitve. Začeli so se naseljevati na obrobja mest in nastajali so prvi »bidonvilles«.

Ker niso vedeli kako preživeti, so uporabili capoeiro na različne načine; nekateri so začeli uprizarjati prve zabaviščne predstave za turiste in mornarje v bližini pristanišč, drugi so organizirali kriminalne skupine in ropali ter kradli bogate, spet tretji so se včlanili v vojsko ali pa postali najeti telesni stražarji politikov in drugih državnih funkcionarjev.

Od tega trenutka naprej je capoerist posameznik, ločen od mestnega sveta, v katerega se skuša integrirat na svoj način in zaživeti v novi družbeni strukturi. Sčasoma so prizori capoeire postajali vedno bolj vidni, odprti in družbeno bolj sprejemljivi.

Zakonska prepoved je trajala do leta 1920, vendar takoj po tem ni bilo enostavno ustanoviti šole ali akademije, tako da je še dolgo let ostal najpomembnejše središče borilne igre terreiro.

Ključni preobrat, ki je dokončno zaključil preganjanje in zaznamoval začetek novega obdobja capoeire, se je zgodil z mojstrom Bimbo s Salvadorja, imenovanim tudi mojster mojstrov. Bimba je bil leta 1937 povabljen v prestolnico, da bi prikazal svojo umetnost. Potem, ko je požel velik uspeh in odobravanje, je dobil privolitev, da ustanovi prvo šolo capoeire v Braziliji - dogodek, ki je postal prvi korak k temu, da se je capoeira bolj odprla, kasneje pa postala priznana kot nacionalni šport.